OTROCI SE MORAJO IGRATI

Igra ni le osnovna dejavnost, ampak tudi potreba vsakega otroka in vpliva na to, da otrok v razvoju napreduje. Pomaga mu pri razvoju telesnih in umskih sposobnosti, izkušnje iz iger pa mu pomagajo v vsakdanjem življenju.

 

Igra pomembno vpliva na vsa področja otrokovega razvoja, zlasti v predšolskem obdobju, ko je igra prevladujoča dejavnost otroka:

• spoznavanje in raziskovanje okolja
• razvoj gibalnih sposobnosti in spretnosti,
• razvoj občutenja in zaznavanja, sproščanje in izživljanje čustev,
• razvoj govora,
• razvoj domišljije in ustvarjalnosti,
• socialni in moralni razvoj: razumevanje in sodelovanje z drugimi, razvoj samonadzora, premagovanje težav in sporov, osvajanje družbenih pravil in norm,
• spoznavanje sebe (oblikovanje samopodobe) in sveta (spoznavanje različnih vlog in vstopanje v svet odraslih).

 

 KAKO SE OTROCI IGRAJO

V obdobju do 2. leta starosti prevladuje individualna igra, zato naj vas ne skrbi, da se vaš otrok igra sam. Začenja pa se že opazovanje drugih otrok in v obdobju do 3. leta starosti tudi vzporedna igra; tedaj je otroku všeč družba otrok, vendar pa se še vedno igra bolj samostojno. Opaziti pa je posnemanje igre drugega in jemanje igrač, zato so za to obdobje značilni konflikti, tudi fizični konflikti. To je popolnoma normalno in del otrokove razvojne stopnje, pomembno pa je, da otroka opozorite na neprimerno vedenje z obrazložitvijo, zakaj je vedenje neprimerno. 

 

V tem obdobju se začne pojavljati igra vlog, tako da se otrok postavlja v vloge drugih, ki so mu blizu (se igra mamico in očka, vzgojiteljico, poštarja, zdravnika … ). To je domišljijska igra in jo spodbujajte, saj pospešuje čustveni in socialni razvoj otroka, vanjo se tudi vključujte, če vas otrok želi vključiti. Po 3. letu pri otroku narašča zanimanje za druge otroke in skupno igro, ko otroci že zmorejo sodelovati med seboj in spletajo se prva prijateljstva.

 

VLOGA ODRASLEGA V OTROKOVI IGRI 

Igra je spontana dejavnost, s katero otrok raziskuje, odkriva in razvija domišljijo, razvija lastne sposobnosti in pridobiva izkušnje, zato je pomembno, da se je ne poskuša pretirano usmerjati. Seveda to ne pomeni, da se starši ne smejo vključevati v otrokovo igro, vendar pa naj se igre ne omejuje s pretiranimi navodili in popravljanjem ter se otroku pusti, da sam poskuša in postopoma napreduje do točke, ko določeno dejavnost obvlada sam.

 

Starš lahko na primer predlaga idejo za igro in pomaga otroku pri vključitvi, sprašuje po dejanju (če bo kaj skuhal), demonstrira dejanje (navidezno poje, kar je otrok skuhal in mu prinesel), jezikovno dopolnjuje (otroku predlaga, da še malo posoli hrano, da bo še boljša), poziva k dejanjem (otroku pove, da je potrebno po kuhanju tudi pospraviti, da me bo nereda v kuhinji) in pomaga pri izvedbi dejanja (pri pospravljanju). V primeru igre z drugim otrokom, lahko tudi posreduje v primeru konflikta, spodbudi pogajanje oziroma konflikt prekine v primeru fizičnega konflikta in opozori na neprimerno vedenje.

 

DEL IGRE SO TUDI IGRAČE

Del igre so tudi igrače. Otroške igrače morajo biti primerne njegovi starosti, predstavljati pa morajo tudi izziv za pridobivanje novih spretnosti in izkušenj. Izberite didaktične igrače, ki stimulirajo otrokove čute, ne obremenjujete pa sebe in otroka s tem, da se igra le z igračami za fantke ali punčke; če otrok uživa v igri z igračo, potem ni pomembno kateremu spolu je namenjena.

 

Vsekakor je dobro, da se v otrokovo igro starši vključujejo, mu pomagajo in ga vodijo, ter ga ob uspehu tudi pohvalijo, vendar pa ne smemo pozabiti, da prevelik poseg v igro otroku odvzema lastne izkušnje, zato otroku dovolite, da raziskuje in mu omogočite tudi prosto igro.